O nas

Začelo se je z garažo in dvema avtomobiloma, ki ju ni nihče hotel. Prostor na Trgu republike smo dobili precej kasneje, nekje v tistem letu, ko se je pol Ljubljane selilo.

Kako smo prišli do tega

Prvo desetletje je bila to obnova avtomobilov za znance. Ure so prišle zraven po naključju — pri prevzemu zapuščine je bila v predalu škatla z osmimi urami in nihče v družini ni vedel, kaj z njimi. Starine so se prilepile same od sebe, ker človek, ki prazni hišo, redko prodaja samo eno stvar.

Danes so pod eno streho vsi trije. Iskreno povedano: to ni bil načrt, ampak posledica tega, kako ljudje dejansko prodajajo, kar podedujejo.

Delavnica je za salonom. Vrata so pogosto odprta in to ni po nesreči.

Kdo dela tu

Trije ljudje za stalno in en urar, ki pride dvakrat na teden. Eden od nas je avtomehanik, ki je prej trideset let delal na tovornjakih; drugi je restavrator pohištva; tretji vodi papirje in odklepa vitrine.

Nihče od nas ni prodajalec po poklicu. To se v pogovoru hitro opazi in nekaterim je to najbolj všeč.

Kako izbiramo, kaj vzamemo

Pravilo je eno: kos mora biti tak, da ga upamo pokazati pod močno lučjo. Če ga je treba postaviti v kot, da ne bo videti napake, ga ne vzamemo.

• Pri avtomobilih šteje zgodovina lastništva bolj kot prevoženi kilometri.
• Pri urah šteje originalnost številčnice.
• Pri starinah šteje, ali je kos še vedno uporaben za tisto, čemur je bil namenjen.

Zavrnemo precej več, kot sprejmemo. Ta del posla ni prijeten, je pa razlog, da salon izgleda tako, kot izgleda.

Diskretnost

Imen kupcev in prodajalcev ne izgovarjamo. Ne objavljamo, iz katere hiše je prišla vitrina, tudi kadar bi bila to dobra zgodba. Kdor pride pogledat avto in ne želi, da to kdo ve, lahko računa, da tako tudi bo.